Sam sem se prvič srečal z mizofonijo ob pesmi “Tom’s Diner” Suzanne Vega (https://www.youtube.com/watch?v=FLP6QluMlrg). Nisem mogel zdržati, ta zvoka D in T, grozno!

Potem sem imel izkušnjo s svojo babico, pri kateri sta me njena D in T izjemno motila. Pokrila sem si ušesa, ona pa je začela jokati, ker jo je bolelo. V sebi sem začutil izjemno, spontano jezo.

Trenutno jo imam z ženo, s katero sem že sedem let. Pri njej se je dve ali tri leta po poroki zgodilo, da me zvoki D in T v besedah naredijo popolnoma agresivnega ali pa me motijo njeni žvrgoleči zvoki med pitjem vročega čaja.  Imam begajoče misli, sem jezen, takoj postanem sit. Ne poslušam pravilno, med poslušanjem se praskam po glavi, tako da praskanje preglasi te zvoke. Poleg tega se pojavljajo še drugi sprožilci, npr. njeno čiščenje grla, ki ga dobi od očeta. Zelo pogosto nezavedno veliko brenči, pogosto povsem neskladne melodije ali prodorne. Drugi sprožilci so mehko mlaskanje, ker odpre usta, preden zakašlja, ali pa način, kako grize jedilni pribor pri jedi. Ko slišim sprožilec, potrebujem več ur, da ga prebolim. Ko mi govori in reče besedo “Ehrenfeld”, na primer, slišim D čisto na koncu in to me znotraj popolnoma razjezi, vznemiri. Ne morem več poslušati, hočem samo oditi, oditi od tod.