“Danes je v Italiji še vedno premalo ljudi, ki bi vedeli, kaj misofonija v resnici je in kakšne vsakodnevne tegobe povzroča tistim, ki jih prizadene. Širjenje znanja o tej patologiji je zato prvi korak k temu, da bi jo priznali na medicinski ravni in zagotovili resnično podporo za mizofonike in njihove družine”.

Izraz “mizofonija”, ki sta ga leta 2001 skovala ameriška nevroznanstvenika Pawel in Margaret Jastreboff, opredeljuje nevro-vedenjski sindrom, za katerega sta značilna povečano vzburjenje avtonomnega živčnega sistema in negativna čustvena reaktivnost, kot so razdraženost, jeza, tesnoba, kot odziv na zmanjšano toleranco za določene zvoke. Mizofonija pa ni težava s sluhom, temveč motnja, ki prizadene osrednji živčni sistem, zlasti možgane. Potrditev je v znanstveni objektivnosti, v skladu s katero k ustvarjanju nestrpnosti mizofonije prispevajo tudi periferni, kinetični dražljaji, zvoki na pragu med zavedanjem in nezavedanjem. Nevrološke značilnosti, značilne za misli z bolj reaktivnim osrednjim živčnim sistemom, ki so sposobne izjemnih intelektualnih dosežkov le, če so podprte pri prepoznavanju in obvladovanju motnje”.

Naloga, ki jo Italijansko združenje za mizofonijo od leta 2018 dalje izvaja s pozornostjo in vztrajnostjo: “Čeprav znanstvena literatura navaja, da ima približno 13 % prebivalstva simptome mizofonije in da torej ne gre za redko motnjo, je vsaj v Italiji napredek pri širjenju znanja in zdravljenju še vedno majhen. Med njimi pa je zagotovo delo nenehne primerjave, ki ga naše združenje skupaj z Mednarodnim centrom za psihologijo in strateško psihoterapijo v Salernu razvija z vodilnimi strokovnjaki v Združenih državah Amerike. Skupaj smo oblikovali ekipo psihoterapevtov, ki je pristopila k prilagajanju diagnostičnih orodij in s tem povezanih protokolov zdravljenja v italijanskem kontekstu. Vse to dokazujejo pozitivni rezultati, pridobljeni pri osebah, ki so se že odločile za tečaje zdravljenja”.