Moj mož pri večerji: “Žvečite. Žvečite. Žvečite. Smack. Pogoltni. Sluhnite. Meljite. Clink.”

“Zakaj tako glasno žvečiš?!” Glasno se zgražam.

“To je ohrovtova solata. Vsaj toliko hrupa, kot ga povzročam jaz.” Odgovarja razdraženo.

Medtem ko žveči, slišim, kako “zvoki slob-slob-sloberry” zapolnjujejo celotno zvočno pokrajino. Potem pa še mojo celotno čutno pokrajino. V mislih vidim slino. Pritisnjena sem ob okno v avtopralnici in pred obraz mi kapljajo reke sline s sluzjo.

Moje telo kriči: “Beži! Beži! Beg!” Srce mi bije kot oreh. Hitro si z rokami prekrijem ušesa in zakričim: “Prenehajte s tem slinjenjem!” Ne morem čakati niti sekunde, da bi prenehal, in odhitim iz sobe po slušalke, ki blokirajo hrup. Še ena uničena večerja.

Nisem bila vedno takšna. Vse do pretresa možganov.